iliterat

EKSLIBRISOVA KOLUMNA

Damjan Jensterle

Intervju

Damjan, kaj je v vas vzpodbudilo željo do pisanja?

 

Pišem in zapisujem skoraj odkar pomnim. Si pa ne domišljam, da mi je bilo “pisanje položeno v zibelko”, pa tudi nikakršnega “klica nisem zaslišal”, to vem zagotovo, ker nisem še naglušen. Ko sem bil deček, me je mama poslala k čevljarju. Moral sem mimo papirnice in v izložbi je bilo  čudovito, najlepše nalivno pero na svetu. Pelikanovo. Kupil sem ga in skril, mami pa rekel, da je čevljar računal več. Seveda ji je bilo čudno, najbrž je vprašala in dobil sem jih s pasom. Pero pa so mi vzeli.

 

Kako se je rodila knjiga Porcelanasti človek?

 

Knjiga je nastala iz jeze nad nemočjo, da bi se karkoli spremenilio in iz strahu, da bo prišlo do stanja, ki ga ne bom znal rešiti. Na to nemoč se da opozoriti le tako, da pač zbodeš sebe in druge in se naviješ do konca, ter zraven zbudiš morda koga iz lagodnega prepričanja, da je vse v redu, ker vse poteka navidez brez zapletov. Nedavno so člani skupine Čudoviti um, ki jo sestasvljajo štirje avtisti s predstavo nastopali v Dubrovniku na kongresu nevrologov. Prijateljici je ušel vzklik, da fantje spreminjajo svet. Hotel sem ji reči, da pa žal doma ne bodo spremenili ničesar. Država je vredna točno toliko, kolikor poskrbi za najbolj ranljive skupine. In vemo, da ne naredi nič. Zakaj so otroci v šolah brez malic, kako lahko država dopusti, da so otroci lačni, avtisti in ostale osebe s posebnimi potrebami marginalizirani, zakaj mirno dovoljujejo humanitarnim skupinam in navdušencem, da prirejajo take in drugačne dobrodelne prireditve v dobro veri, da le naredijo, kar lahko, za tiste, ki so pomoči potrebni? Zakaj jih je vse več in več? Dopustijo, da tisti, katerim so te prireditve namenjene, njej, torej državi, ne bi postali preveč nadležni. Nevzdržno nadležni. Zato mi je dovolj, do vrh glave dovolj te dobre vere in potuhe. Država naj že vendar enkrat naredi tisto, kar mora ona storiti in to je, da bo državljanom dobro. Vsem, ne le njenim. Ali ni demokracija v svojem bistvu to, da močnejši poskrbijo za šibkejše? Čigavi pa smo ostali? Ha, za ostale je vse, kar ostane. Ste že kdaj slišali, da je kdaj kaj ostalo?

 

Kaj je družba v Sloveniji naredila na področju avtizma do sedaj? Tudi, kar zadeva raziskav, dostopnosti gradiva za starše?

 

Če ju boste poslušali konec marca in v začetku aprila, ko sta svetovna dneva zavedanja o Downowim sindronu in avtizmu, boste začudeni, kaj vse sta država in družba naredili. Komaj bo dovolj prostora za vse zasluge in tiste z zaslugami. Starši takih otrok, pa s(m)o še vedno sami. Nihče jim ne pove niti tega, da z njimi ni nič narobe, da niso krivi, da imajo take otroke in da jih ni treba biti sram. Na žalost vsak starš mora najprej opraviti s to stigmo. V triindvajsetih letih, kolikor je star sin nas družba, ali če hočete država nista niti enkrat poklicali ob spremembah zakonodaj in novih kategorizacijah z namenom, da bi skupaj našli kakšno boljšo rešitev za sina, ki bi bila posledica teh sprememb. Vsakič, ko nas na kakšno možnost opozorijo sodelavci Sožitja, Sončka in podobnih, lahko občutimo, kako odveč smo jim in hitijo razlagati, kako težko je karkoli spremeniti, kako sicer oni predlagajo, pa tudi njih nihče ne sliši. Torej naj se ne čudimo, da nas ne slišijo!

Ko sem po dolgih letih zbral pogum in Ministrstvoma poslal opis dogajanja, je eno od njih odstopilo moje pisanje policiji, ki naj bi moje navedbe preverila. Povabljen sem bil na zaslišanje. Očitati sistemu, da ne deluje, veste, to pa ni več hec.

Morda bo to opisano v nadaljevanju Porcelanastega človeka.

V napovedi predstavitve knjige je knjižnica zapisala, da gre za odkrito zapisano pretresljivo izpoved očeta o odraščanju sina avtista. Bi se sam strinjal s to oznako?

 

Nikakor. Knjigo na vse načine tiščijo vsi brez izjeme v predalček t.i. doživljajske literature in Andrej mi je zelo decidirano zatrdil, da ni urednik založbe, ki bi jo tiskala, pa še prijazno namignil, katere pa take so, ki bi morda jo. To mi diši po segregaciji, vsako takšno razvrščanje pa temelji na manjvrednosti.  Sam mislim, da je knjiga napisana fikcija, ki ima vse elemente romana, kot sta jih opredelila Schiller in Pamuk. Pripoved ima literarne like, zgodbo, čas, pokrajine, predmete, “muzeje in romane” ter središče. Tisto, o čemer sem sam izumljal in premleval, če sem odkrit, precej neveden in brez teoretičnega znanja, je Pamuk napisal domišljeno in jasno v svojem delu Naivni in sentimentalni romanopisec.

Seveda pa tega romana ne bi mogel napisati, če ne bi imel sina z avtistično motnjo. 

INFO:  040 864 978, urednistvo@ekslibris.si