ABOUT US

 

Radio Slovenija 3 - Ars  |22. avgust 2016

ANDREJ LUTMAN

Samo Kreutz Sonca za cel dan

Ekslibris, Ljubljana, 2016

Skromnost je lepa vrlina. Tako je mogoče zatrditi za postopek pesnjenja, ki ima oznako haikujanje ali haikuikarjenje ali haikarjenje; izjemoma mogoče poimenovanje je haikanje. Za kaj gre. Pravilo veleva, da naj bi bile trivrstičnice sestavljene iz petih, sedmih in spet petih zlogov. So pa seveda možna odstopanja. A odstopanj si Samo Kreutz ne privošči. Že naslov knjižice, ki je Sonca za cel dan, vsebuje natančno pet zlogov. V tej zbirki haikujev je vzorno zastavljena vsebina, zgrajena na štirih barvah, na štirih delih leta, ki so lahko zeleni spomladi, modri poleti, rumeni jeseni in beli pozimi. Tudi naslovi teh štirih sklopov so petzložni: Podrhtav odmev, Žareče jutro, Sonca za cel dan, Cvetje pršiča. V domeni pri pisanju haikujev je tudi področje, ki je narava. In to ne kar kakršnakoli narava, ampak tista narava, s katero se živi vsak trenutek. To je sicer najosnovnejša zahteva haikanja, a vse premnogokrat najtežavnejša. Toda Samo Kreutz, kateremu zbirka Sonca za cel dan ni prva tovrstna zbirka, zahtevo po zapopadanju trenutka obvlada.

Za primer haiku iz zadnjega dela: »Tulež alarma. / Za okensko sivino / navešen pogled.«

Izbrani primer morda ni najboljši primer za haiku iz narave, a to je le prvi vtis. Knjižni del, iz katerega je izbran, ima naslov Cvetje pršiča, kar se navezuje na zimski čas, ko se pršič lahko spremeni v predebelo snežno odejo. Tako izbrani primer odpira tudi tisto lastnost haikanja, ki se ji reče: doumetje kasneje. Ta lastnost pa je lastnost pesnjenja, ki mu sicer ustreza tudi oznaka posnemanje, a narave ni mogoče preseči s kakšnim posebnim ustvarjanjem, kar naj bi bila značilnost oznake poezija. Tako tudi pesnik, ki je morda zlahka poimenovan haiknik ali haikar ali haikač, objavlja še kaj drugega kot le haikuje.

Samo Kreutz piše tudi kratko prozo in  poezijo, ki ni podložna strogim zapovedim ustaljenim pojmovanjem forme haiku. In to uspešno. Izbran je bil na natečaju za najlepšo ljubezensko zgodbo, na natečaju Sklada Republike Slovenije za ljubiteljske kulturne dejavnosti in med polfinaliste Pesniškega turnirja založbe Pivec. Da pa knjiga, ki ima na svojima zavihkoma še nekaj podatkov o ustvarjalčevi prepoznavnosti, ne bi postala še ena od bolj ali manj tržno uspešnih izdelkov, poskrbi podatek, da je bila tiskana v sto dvajsetih izvodih. Sicer bi se ob tem podatku lahko vzelo v tehtanje skromnost in preračunljivost v smislu ponatisa, a dejstvo je, da zminimaliziranost, po reklu: manj je več, za haiknice, kar so knjige s haikuji, več kot velja. Ob preletu skozi knjižne liste je nujno izpostaviti Jeleno Lasan, ki je s krokiji, ki so večpotezne skice, nakazala osnovne likovne predstave, ki jih haikuji lahko ponudijo. Poteze čopiča v svetlobi knjižne strani dopolnjujejo trivrstičnice, lebdeče med njimi. Primer, ki dokaj nazorno to opiše, je iz prvega dela: »Razmazan mesec / natira z brivsko peno / okosmatel hrib.« Delež protipomenskosti, kar je tudi lastnost haikujev, pa dobro zastopa haiku iz drugega, modrega dela: » Tekaška steza. / Svetlikanje med peskom- / lazarjeva sled.« Morebitni očitki, da je haiku prenapolnjena izrazna oblika, pa ostanejo.

Andrej Lutman 

Novi  Glas  Kultura | 7. avgust 2016

MIRA SUŠIĆ: ČUDNA HIŠA

Knjiga za radovedne in bistre otroke

 

Razgibano oblikovana in barvita naslovnica knjige Čudna hišapravljičarke Mire Sušić vzbuja radovednost, prav tako tudi njen naslov. Kje stoji ta čudna, vendar otrokom prijazna hiša in kaj se v njej dogaja? Nobenega preplaha. Čudna hiša je postavljena v urbano okolje, v njej živi Monika Dornik, v njej pa se dogaja marsikaj čudnega: izginjajo svetleči se predmeti, z mize izginjajo orehi, slišati je čudno škrebljanje, na ulici dekletu sledi senca. Dovolj skrivnostnih elementov, da knjiga pritegne pozornost bralcev.

V knjigi, ki je izšla pri ljubljanski založbi Ekslibris, je avtorica glede na svoje prejšnje otroške zgodbe in pravljice opravila preskok iz pravljičnega, fantazijskega sveta v realnega. Gre za mestni predel z ulicami, parkom, trgovinami, izložbami, veleblagovnico. V bližini Monikinega doma se razprostira park z grmovjem in drevesi. Glavna junakinja prebiva sama, prav tako kot slavna Pika Nogavička, vendar jo je včasih strah, čeprav je že prerasla otroštvo. Zgodbe so preproste, v njih se prestrašeno dekle zateče po pomoč k policiji, vse pa se lepo in hitro razreši. Skrivnostnost dogajanja omilijo elementi, ki pripovedi povezujejo z živalskim svetom: tudi tu se namreč kot že v prejšnjih zgodbah pojavljajo živali. Prav gotovo ne moremo mimo klasičnih in nagajivih, prikupnih miške in muce, med kradljivkami pa sta v novi vlogi veverička in vrana.

Zgodbe so sodobne, prepričljive - prisotna sta televizija in računalnik - in imajo pridih detektivke. Avtorica, ki ima zelo rada živali, zlasti muce, jih je lepo prepletla z značilnostmi živalskega sveta. To dejstvo jih povezuje z njenimi prejšnjimi knjigami, vendar imajo živali drugačne lastnosti kot običajno, zato zgodbe ne zvenijo didaktično. Slog je realističen, besedišče prečiščeno, tudi zaradi skromnejšega obsega pripovedi je opaziti večjo pozornost do jezika, modernost v metaforiki in rabi retoričnih figur. Tako je … vljudni policist... takoj zastavil rafal naslednjih vprašanj, kot bi streljal z brzostrelko. Drugje beremo … veverička je... pristala na mizi kot letalo na pristajalni stezi postajališča. Zelo nazorno in stvarno se predstavlja oris teme, ki zavija mestne ulice: Na pročelju hiš se je vlekla lisa svetlobe prižganih luči v stanovanjih in ustvarila šahovnico črnih in belih polj brez premikajočih se figur na gladki ravni ploskvi mestne stavbe.

Za grafično podobo knjige je poskrbela urednica založbe Jelena Lasan, ki se je tokrat odločila za bolj barvite podobe v prevladujoči zeleni barvi, ki se na naslovnici preliva v modro. Drugje se odtenki umikajo temno rožnati, sivi in rumeno rjavi. Na ilustracijah tokrat v skladu z zgodbami odigravajo pomembno vlogo človeški liki, lik gospodične Monike in policista.

Knjiga za radovedne in bistre deklice in dečke.

Majda Artač Sturman

 

 

Novi  Glas  Kultura | XXI št 14 7.april 2016

MIRA SUŠIĆ: NA DOMAČEM DVORIŠČU

S knjižne police za otroke

 

 

Pred menoj je knjiga Na domačem dvorišču, ki jo je Mira Sušić konec leta 2015 izdala pri založbi Ekslibris (prav tako kot že prejšnje tri knjige, namenjene otrokom). Belo mehko platnico krasi živahna ilustracija, prevladujoča zelena in svetlorumena oziroma krem barva pa sta v sozvočju z naslovom, saj ju lahko asociiramo z domačim dvoriščem in naravnim okoljem. Avtorica, ki se je v prejšnjih knjigah sprehodila po prostranstvih zaseneženih poljan, skozi svet igrač in preko otroških božičnih želja, je naposled pristala v domačem okolju vrta, dvorišča in shrambe. Zbirka zajema petnajst zgodb, ki se zaradi obnašanja in modrovanja glavnih akterjev - zvečine domačih živali - bolj približujejo basni kot pravljici. V njih nastopajo živalski liki, v katerih je sicer zaslediti nekatere običajne značajske poteze, vendar ne bi mogli trditi, da so tipizirani. Zgodbe bi najraje poimenovala kar živalske povestice. Bralec bo v knjigi poleg klasične dvojice antagonistov mačke in psa, pa še miške, naletel na vrsto koristnih živali. Poleg konja, krave, vola, prašička, petelina, kokoške, goske in ovce nastopa v eni od zgodb tudi pav z barvitim, košatim repom, ki mu ga drugi zavidajo, sam pa se z njim šopiri, vsaj dokler ne sprevidi, da je bolje biti skromen. Na dvorišču se odvijajo dialogi, nasprotja, nagajanja in izzivanja, v katerih se zrcalijo banalne človeške zdrahe, zavisti in nesoglasja. Ob domačih živalih se v nekaterih zgodbah pojavljajo tudi gozdni prebivalci, na primer veverička, lisica in volk.Pripovedi sledijo ustaljeni fabulativni shemi: na začetku stavek ali dva, ki časovno ali prostorsko umeščata dogajanje, sledita preprost zaplet in razplet, ki se navadno zaključi z ugotovitvijo, do katere se prikoplje ta ali ona žival, ki je podlegla skušnjavi ali slabosti. Sklepni del prinaša spoznanje ali življenjsko modrost, ki se je odzrcalila v fabuli.Struktura je preprosta, a vendar trdna, prepričljiva, sporočilo pa poučno. Zaradi didaktične naravnanosti so povestice primerne za nekoliko večje otroke, četrtega oziroma petega razreda osnovne šole. Ob njih se mlado bralstvo lahko kali v življenjskih naukih glede iskrenega prijateljstva, sodelovanja, strpnosti, previdnosti in pa grdih razvad ter napak, kot so, če omenim samo nekatere, egoizem, pohlep, lahkovernost. Kot prava himna sožitju in spoštovanju različnosti se predstavlja pripoved Pevski zbor, v katerem lahko sodelujejo prav vsi glasovi vseh živali. Vsaka ima namreč možnost in pravico sodelovati v njem s svojim (p)osebnim glasovnim doprinosom. Tudi tokrat je za likovno podobo poskrbela urednica založbe Jelena Lasan. Prikupne ilustracije dajejo vtis domačnosti otroku (nekdaj bolj) poznanega okolja, učinkujejo harmonično zaradi zaobljenosti linij in izbire barv. Prevladujejo odtenki zelene, rjave, rumenooranžne, nekaj je v kontrastu tudi črne pa ščepec modre. Med ilustracijami izrazito mračno izstopa podoba divjega volka, za katerega se zdi, da mu dostop do hiše preprečuje vrtna ograja, kar daje otroku občutek varnosti.V vzdušje pripovedi lepo, mestoma celo poetično, uvajajajo začetne povedi. Naj kot primer navedem začetek zgodbe z naslovom Delo: Težki, sivi oblaki, polni dežja, so se vlekli po nebu in zakrili rumeno sonce, ki je le našlo kotiček modrega neba, s katerega je spet pokukalo izza oblakov in spustilo svoj sončni žarek na dvorišče kmečke hiše, na katerem je sameval voz. Poleg personifikacije sonca v zgornjem stavku je drugje zanimiva poosebitev neba (Nebo je obleklo svojo elegantno črno obleko, posuto z zlatim prahom). Večje otroke je zato mogoče pri skupnem branju opozarjati na retorične figure: plastično učinkuje, denimo, metonimija v povedi: Vitka ženska roka je odrezala par klobas in zaprla lesena vrata. V domačem živalskem scenariju gre avtoričina simpatija vsekakor mački. To je opaziti tudi v drobni knjigi, ki jo je prav tako podpisala Mira Sušić, izšla pa je v italijanščini. Izbira naslova Vita da gatti (Europa Edizioni, 2015) je posrečena, prav tako tudi pripovedna perspektiva: dogajanje se namreč odvija z zornega kota prav posebne, prvoosebne pripovedovalke - hišne muce.

 

 

MMC RTV SLO| 22. mar 2016

SONJA VOTOLEN: NA LEPI POSTELJI IZ PESKA

 

 

Pesnica Sonja Votolen v zbirki Na lepi postelji iz peska/Sur un beau lit de sable prinaša erotično poezijo v najbolj žlahtnem in privzdignjenem pomenu besede, verze, ki presenečajo s svojo drugačnostjo in izvirnostjo. Vanje so umeščene ljubezen, čutnost in tudi bolečina.Dogajajo se v puščavi, po njih je nasut pesek. Pesek, puščavo in prah je treba razumeti tako nazorno in konkretno kot tudi v prenesenem in simbolnem pomenu. S sipanjem, zrnci in pokrivanjem telesa, s katerega bi ga bilo treba odstranjevati, čeprav pomeni tudi zamaknjenost, pesek v svoji večpomenskosti postaja novost v slovenski poeziji.Vlogo liričnega subjekta ima večinoma ženska, poistovetena z ljubeznijo in globokim doživljanjem, na začetku zbirke pa je tisti, ki jo nagovarja, tudi moški. Razmerje ni povsem enakovredno, ženska namreč naravnost izraža željo, da on ostane z njo, pa tudi strah, da bi ga izgubila, kajti ljubi ga, kot dahne, vse do smrti. Nekateri verzi, napisani v francoskem jeziku, ji jemljejo človeško ceno, saj se izpoveduje, da je brez njega nič ali pa samo osamljen otrok. Ne more živeti brez njunega peska in daleč od zemlje. Moški jo samo opeva in ve, da bo ostala z njim; samovšečno se vpraša, kako bo zmogla brez njega. Pesek je kraj njene ljubezni, tam so na voljo vse možnosti, ženska je njegova "peščenka". V hipu pa ji v francoščini prizna, da je brez nje mrtev.V verzih se prepletajo nežnost, čutnost, predajanje, čustva in narava, toda preveč poenostavljeno bi bilo trditi, da so podobe vzete iz narave, kajti v tej poeziji je izrazno še veliko več. Naravni pojavi so sočasno poosebljeni in samosvoji v naravnem obstoju. Ljubezen, zdaj sladka, zdaj grenka, se v vsem tem kratko malo dogaja. Metafore so tako podobe kot analogije, njihovo stopnjevanje je prefinjeno in estetsko učinkovito.Telesi sta v pesku in prekriti z njim, ljubezen in bližina vse nekako spreminjata, dogajanje se podreja ljubezenski dvojici. V nekaterih pesmih se poraja svojevrstno zanikanje. Občutiti je žarenje, veter ima svojo moč, voda se daje s svežino, a kljub temu je vse določeno z dogajanjem v puščavi in pesku. Doživljanje ljubezenskega para je silovito, nekakšno zaustavljanje večnosti, toda v njunem združevanju je očitna tudi bolečina. Čas vendarle ni njun zaveznik, saj se že v naslednjem trenutku lahko vse spremeni in bodo samo zrnca na potni koži pričala, da se je zgodilo nekaj velikega.Večinoma na začetku ali na koncu, le redko pa tudi na sredini pesmi so verzi in besede zapisani v francoskem jeziku. Včasih se vsebinsko ujemajo s sporočilom pesmi v slovenščini, drugič imajo samostojno govorico. Pesnica na primer zapiše, da je velika pisana košara, verz v francoščini pa govori o tem, da je pod dežjem zvezd. Pisanje verzov ali samo besed in stavkov v tujih jezikih je v slovenski poeziji kar pogosto, vendar se je utemeljeno vprašati, ali je tisti, ki ne zna tujih jezikov, pri srečevanju s takimi pesmimi prikrajšan. Angleščino obvladajo skoraj vsi, francoščino pa po vsej verjetnosti nekaj manj bralk in bralcev poezije. Morda bi bilo verze na koncu zbirke vendarle smiselno prevesti, sicer bodo za nekatere ljubitelje ostali skrivnost. Seveda pa se poezija tudi drugače v marsičem daje kot skrivnost in nekaj, čemur je mogoče dodajati lastno razumevanje, doživljanje, vživljanje, istovetenje in čustvovanje.Pridevnike in prislovna določila spreminja v samostalnike: "Tihe sokove sem pila tiha s tvojo tihostjo."Pesmi piše brez ločil, ohranja le veliko začetnico. Uporablja pomanjševalnice, na primer puščavska rastlinica, perutke, dlačice, laski, peresca in nožice ter s tem povečuje učinkovanje subtilnosti in vzajemne nežnosti ženske in moškega, združenih v ljubezni. Kdaj pa kdaj je zaslutiti sled minattijevskega občutja, ptice in oblake tam zgoraj, toda pesnica zna vse oblikovati v novo, samosvojo, izrazno prepričljivo in izvirno celoto in igro besed, v kateri ima moč tudi tisto nekaj – neizpolnjenost, neuresničenost in hrepenenje. Pomembno je, da se v puščavi ne izgubi, saj je tam, kot pravi, zakoreninila svoje drevo.Spremno besedo z naslovom Poezija ljubljenja je napisal Ciril Zlobec. Pesek kot prispodoba je po njegovem mnenju celo v vsakdanji govorici simbol nečesa nestanovitnega in nezanesljivega, pri pesnici Sonji Votolen pa je vsezajemajoča možnost upodobitve sproščene čutne erotike. Pesnica je sozvočje narave s človekom izpeljala tako rekoč do čiste enosti, vse postane en sam velik čudež. Povezovanje detajlov osnovne metafore, puščavskega peska, oblikuje čisto posebno zgodbo, hkrati sramežljivo zastrto in samozavestno razgaljeno, poezijo, ki neizrečeno izžareva poetski učinek. Vsa zemeljska in telesna konkretnost ljubljenja se med branjem preobraža v himnično ljubezen, ki je in ostaja predvsem poezija, sklene svoje pisanje Ciril Zlobec. David Bedrač pa je na platnici zapisal, da je Sonja Votolen tudi tokrat samosvoja, posebna, drugačna in izvenscenska.Marija Švajncer, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)

 

 

 

Novi  Glas  Kultura | 02. dec 2015

MIRA SUŠIĆ: ČAROBNA NOČ

S knjižne police za otroke

 

 

Mira Sušić, ki že nekaj let uspešno sodeluje z ljubljansko založbo Ekslibris, je konec lanskega leta izdala svojo tretjo knjigo, namenjeno otrokom, z naslovom Čarobna noč. Izdaja prijetno preseneča tako oblikovno kot slogovno, saj je prikupnega videza, pa tudi vsebinsko prilagojena sodobnemu otroku, ki še vedno verjame v čarobni in mikavni svet igrač, a obenem živi v svetu modernih tehnologij.
Knjiga zajema štirinajst pripovedi, ki bi jih prej kot pravljice označila kot zgodbe, čeprav se v njih pojavljajo čarobni rekviziti, kot npr. čarobna igla, čarobna palica in čarobni čaj. Kajti poleg gozdne vile in čarovnice odigravajo važno vlogo vsakovrstne igračke od lesenih vlakcev in plišastih medvedkov do pajackov, avtomobilčkov in punčk. Seveda so tu tudi otroci, željni daril, a vendar ne nagajivi in poredni, temveč bolj preprosti, zadovoljni z malim, dobrosrčni. Vezno nit knjige predstavlja čarobna noč: noč, v kateri se po nekaterih pripovedih odpravlja na pot tudi Božiček. Tega otroci danes videvajo na televizijskih ekranih, zakaj bi torej ne nastopal tudi v knjigi?
Prav gotovo se oko najprej pomudi na lepi svetlo lilasti platnici z linearno začrtano podobo medvedka in gozdnih drevesc, nato pa na enako sodobnih in prijetnih notranjih ilustracijah. Kot vedno je zanje poskrbela odgovorna urednica založbe Jelena Lasan, ki barvno obdeluje svoje računalniške zamisli. Tokrat prevladujejo temnejše barve ozadja, od sive, modre, vijoličaste in črne, vendar ne učinkujejo turobno, saj jih poživljajo stilizirana gozdna drevesca, božične smrečice in bele snežinke. V zimsko vzdušje lepo uvajajo prve tri zgodbe: z nekaj uvodnimi zamahi Mira Sušić predstavi čarobnost snežink v plesu vetra, belo pikčasto zaveso in se sploh zaustavi na detajlih zimsko obarvane snežne pokrajine. Glede na prejšnji dve otroški knjigi iste avtorice so zgodbe slogovno bolj dovršene, jezikovno bogatejše, zato namenjene bralno bolj veščim otrokom, ki obiskujejo zadnje razrede osnovne šole. Ti bodo v knjigi poleg privlačnih zgodb našli tudi veliko zanimivih izrazov in prispodob.
Glavni junak Božiček ni klišejski rdeče oblečeni decembrski dobrotnik, ki nastopa v televizijskem oglaševanju, temveč je bolj človeško krhek, pozabljiv, celo bolan. Daril ne prinaša samo on, temveč se ga spomnijo tudi pričakovanja polni in dobri otroci. Tu Matjaž poskrbi za njegovo malico, tam Špela prosi zanj pikčastega kužka, vsi skupaj pa se naposled spomnijo, da bi ga obdarovali z računalnikom, saj bradač postaja pozabljiv. Predvsem pa so otroške želje večkrat usmerjene nesebično: deček prosi, da bi dobrotnik razveselil s sneženim možem njegovo babico, da ne bi bila tako sama, drugje si Alenka skromno zaželi spet nazaj zguljenega plišastega medvedka, ki so ga odrasli odvrgli na smetišče. Dogajalni prostor je poseljen z otrokom priljubljenimi klasičnimi igračkami, ob njih pa seveda odigrava važno vlogo sodobna tehnologija, vključno z elektronsko pošto. Božičku, ki mu je ponagajala hudobna čarovnica, pajacek na primer daruje satelitski navigator, da se ne bi izgubil v brezzvezdnati noči.
Iz zgodb prenikajo človeške vrline solidarnost, dobrosrčnost, čut za sočloveka: videti je, da pisateljica, sicer tudi profesorica, dobro pozna poslanstvo in stvarnost svojega poklica. Zaključna zgodba Tovarna igrač se obarva izrazito socialno, saj se v njej postavlja problem igrač z napako, česar stroji, ki so v tovarni nadomestili človeško delovno silo, ne morejo pregledovati in popraviti. Božiček, ki sam pregleda in popravi pokvarjene igračke, razmišlja tako: “Pretirano uvajanje strojev in računalnikov v tovarne, pisarne in ustanove povzroča odpuščanje delavcev in uslužbencev, zato bi morali ljudje temeljito premisliti, kako smotrno uskladiti uvajanje strojev in računalnikov s potrebami tistih, ki se morajo preživljati z delom in prehraniti družine”.
Knjiga je primerna za sodobnega otroka, v katerem je ob domišljiji in bogatenju jezikovnih zmožnosti potrebno vzpodbuditi in gojiti tudi socialno občutljivost.
Majda Artač Sturman

 

 

 

 

INFO:  040 864 978, urednistvo@ekslibris.si